Alja Krofl je akademska slikarka, snovalka kreativnih zamisli, ki jih uresničuje skozi različna področja umetnosti — v slikarstvu, kiparstvu, grafiki, scenografiji, oblikovanju, ilustraciji, pedagogiki. Študij slikarstva na ALUO v Ljubljani je zaključila leta 2011 z diplomskim delom Korenine in krila, ki govori o sanjah, prednikih in mitologiji. To so teme, h katerim se vedno znova vrača. Navdihujejo pa jo tudi ljudje v svoji prvobitnosti in narava.
V tem trenutku bi jo najbrž našli na sprehodu v gozdu ob njenem domu, kjer s svojo družino preživlja »drugačno pomlad«. Svet se je v hipu spremenil, umetnost in kultura pa sta tisti, ki ju zdaj še bolj kot prej potrebujemo, zato da smo ljudje. V luči tega skupaj s prijateljem in z vsestranskim umetnikom Guillermom Escalantejem, s katerim tudi sicer veliko sodeluje, ustvarjata serijo hipnih kreatur, podob ponarodelih izrekov, misli, pregovorov.
Alja, zdravo! Kakšni vzgibi in razlogi so vaju z Guillermom napeljali na idejo o upodabljanju pregovorov? Kako poteka tako delo, kje si podobe lahko ogledamo?
Lep pozdrav in hvala za povabilo.
Morda se je čas v tej situaciji za nekatere ustavil ali vsaj upočasnil, meni pa je odprl vrata v nove ustvarjalne procese. Že dolgo nisem imela takšnega navdiha, narava se kaže v najlepši luči, vse dni preživim na ‘pongradu’, tako rečemo sadovnjaku in vrtu ob hiši, s Kalino in z Leom soustvarjamo dneve, skupaj opazujemo naravo, slikamo, vrtnarimo, se igramo … Pogrešam pa druženja in delo z ostalimi, soustvarjanje z drugimi umetniki, umetnicami, ustvarjalkami, ustvarjalci.
V zadnjih tednih v sodelovanju z Guillermom nastajajo male akvarelne slike z ljudskimi frazami, pregovori, ki opogumljajo. Tako lahko vsaj malo pripomoreva k boljšemu počutju ljudi v izolaciji. Slik’ce so na prodaj, objavljene so v Facebook albumu Risarije … soustvarjanje Escalante&Krofl. Z Giletom se poznava že 6 let in v tem času sva ustvarila veliko skupnih projektov (Portable mural painting, Poklon prednikom, Human Zoo, ples v maskah, performansi, lajfpaintingi, delavnice mural …). Skozi projekte sva razvila poseben odnos kot umetnika. Puščava si svobodo, sprejemava drug drugega, ustvarjanje poteka naravno.
Akvarele slikam sede na odeji — na zemlji, pod soncem, ob zvoku ptic in čričkov. Preko računalnika si izmenjava misli in se dogovarjava o poteku. Pregovore izbirava po občutku, izbereva tiste, ki se naju v nekem trenutku dotaknejo. Pred kratkim sva risala portret drug drugega, tako malo za vajo. To me je tako navdušilo, da sem začela slikat velik avtoportret.
Skozi pričujoči intervju plujem globje v svoje notranje svetove. Odgovarjam na vprašanja in se poglabljam v preteklost, vzporedno slikam avtoportret, v potezah in gubah najdem spomine na ljudi, ljubezni, trenutke, na marsikaj, kar sem v 35 letih življenja doživela. Hvaležna sem za to izkušnjo.
Tudi drugače pri svojem delu veliko sodeluješ z drugimi umetniki, umetnicami, ustvarjalci, ustvarjalkami. Torej ti je blizu skupnostno ustvarjanje? Sama praviš, »soustvarjati, sobivati in sočutiti«. Kje ima to korenine?
Soustvarjati, sobivati, sočutiti … to je v nas. Smo družbena bitja in dialog med ustvarjalnim procesom je zame pogosto nujen. Kadar ustvarjam sama, imam monolog in je dolgotrajen, lahko preteče več dni, preden ‘skapiram’ nadaljevanje slike. Ko ustvarjam še s kom, se energije hitreje pretakajo, drug drugega spodbujava k ‘norosti’. Oboje je zanimivo.
Frazo »soustvarjati, sobivati, sočutiti« sem prvič uporabila, ko sem snovala projekt Edina prebivalka svojega plemena, v letu 2015. Prijatelje in prijateljice umetnike sem povabila na Smolijo, kjer smo skupaj preživeli dva dni in dve noči. Prepletli smo glasbo, ples in slikanje. Rezultat soustvarjanja, sobivanja in sočutenja je bil performans na otvoritvi razstave na Velenjskem gradu in kasneje še v Vetrinjskem dvoru. Bilo je magično. Ob takšnih trenutkih me odnese v vesolje in me vrne blaženo in hvaležno. V Edini prebivalki svojega plemena je združeno vso pleme.
In zdaj me to spremlja. Pleme se veča, sodelujem in soustvarjam z vedno več ljudmi, zakladnica se polni z ustvarjalnimi doživetji in novimi izkušnjami.
Otroštvo. Kako se ga spominjaš? Kaj te je navduševalo? S kom si se družila? Kakšne igre si se igrala? Te ustvarjanje spremlja že od majhnega? Kaj so bila prva orodja in materiali, s katerimi si se izražala?
Otroštvo mi je ostalo v lepem spominu. Pisano, veliko, brezskrbno, polno obtolčenih kolen, včasih strašno, večinoma ljubeče, vsega je bilo.
Za Velenjskim gradom so starši gradili hišo, kamor smo se preselili, ko mi je bilo sedem let. Pred tem smo živeli na Jenkovi, v bloku, a smo vse popoldneve in počitnice preživljali na vasi pri starih starših. Najbolj se spomnim poletij v ‘naši goši’. Soseda Tejči in Miran sta bila prava izumitelja. Sestavila sta avto z malimi kolesi, volan, ‘bremza’, ‘gas’, akumulator in prikolica. Z njim smo se, še skupaj s sestro Matejo in s sosedo Cirilo, vozili po gozdnih poteh. S pomočjo odraslih smo na obronku gozda zgradili malo leseno hiško, Palčico. To je bila zame velika hiša, naš dom. Opremili smo jo s pohištvom (oma je darovala ‘šporhet’, nekdo kavč, drugi mizo), na ‘dilah’ smo uredili zasilna ležišča. Moje glavno delo je bilo ravnanje žebljev (zdi se mi, da sem imela pet let). Čez dan smo se podili po gozdu, pomivali posodo v bližnjem potoku, raziskovali naravo. Ko smo postali najstniki, smo ob večerih plesali na Šank Rock. To je bila resnična Pravljica o mavričnih ljudeh! Pozimi smo se drsali na zaledeneli mlaki in se z žaklji napolnjenimi s senom sankali po hribu. V ‘štali’ smo hranili zajce, koze, kokoši, pujsa, eno leto smo imeli celo bambija. Nemški ovčar Rex nas je vedno čuval in ko nas je zapustil, sem bila že najstnica. Takrat je nekaj v meni utihnilo z njim, mogoče otroštvo. Nikoli ne bom pozabila, kako me je zbujal zvok kladiva ob nakovalo — deda Franc je bil kovač — za njegovih 80 let sva pripravila portfolio kovanih vrat, ki jih je ustvaril za kapelice v okolici Velenja. Tudi prepevali smo ves čas. Pesem, ples, domače žurke, nikoli jih ni bilo preveč, za vsak rojstni dan, god, praznik, pa še kdaj vmes.
Moja družina je polna umetniških duš, likovniki, oblikovalci, glasbeniki, pesniki, pripovedovalci. Spomnim se zgodb, ki sta nam jih pripovedovala deda Miha in oma Erna, partizanskih prigod … Pri tabornikih sem se veliko naučila o preživetju v naravi in prejela več koristnih nasvetov za življenje — ‘v skupni se prilagodi najšibkejšemu’, ‘tabornik je vedno pripravljen’ … Odraščala sem v času Jugoslavije in še danes čutim močno pripadnost skupnosti, družini, prijateljem, plemenu. Starši so me podpirali pri vseh odločitvah in norih idejah. Sedaj, ko sem sama starš, pa čeprav ima Kalina šele 2 leti, vidim, kako močan moraš biti, da sprejmeš kake odločitve, da greš čez sebe …
Po končani osnovni šoli si bila gimnazijka na Gimnaziji Velenje, nato si se odločila za študij slikarstva na ljubljanski Akademiji. Kdo ali kaj je vplival na začetke tvoje umetniške poti? Kdaj si se v resnici odločila, da boš umetnica? Si to vedela že od nekdaj?
Da bom umetnica? Še danes se imam bolj za raziskovalko, kar je bila tudi moja otroška želja (postati arheologinja). V gimnaziji sem obiskovala tečaj risanja pri Nataši Tajnik, ki je nekega dne prišla do mene: »Alja, ti moraš na Akademijo!« in sem jo poslušala, saj sem tudi sama slišala klic, svoj notranji glas. Kot prvo željo za vpis na fakulteto sem vpisala ALU, kot drugo likovna pedagogika, kot tretjo krajinska arhitektura. Še danes vse troje vključujem v svoje delo.
Kako te je »zaznamoval« študij? Kdo so bili ali so tvoji vzorniki? Mislim na tiste iz stroke, iz sveta umetnosti, pa tudi druge sopotnike tvojega življenja.
Študij so bili nori časi, boemski, od tega je že 15 let. Na ALU-ju smo bili še v časih, ko je ves faks dišal po tobaku in barvah. Cele dneve smo ‘preždeli’ v ateljejih, se družili ob glasbi in slikali. Debatirali o artu in lajfu. Krasen razred smo bili in z nekaterimi sošolci in sošolkami še danes kaj skupaj ustvarjamo, ob tem najprej pomislim na Ano Kravanjo. Profesor Franc Novinc nas je ‘teral’ na malem aktu, nas učil da ‘vaja dela mojstra’, in je zaleglo, kar se je poznalo na risbi. Pri profesorju Bojanu Gorencu si imel občutek, da govori o ugankah, ki sem jih šele kasneje razvozlala — vse ob pravem času. Predavanja profesorja Tomaža Brejca so bila čudovita potovanja o umetnosti, njegova energija te je prevzela. Profesor Eduardo Batarda, ki me je mentoriral na Faculdade de Belas Artes v Portu, je tudi močno vplival na moj razvoj. Sámo obdobje v Portu je bilo prelomno. Tistega pol leta je predstavljalo polno novega, navdiha in temperamenta, glasbe in barv, takrat je nastala slika Prepuščanje.
Ko danes prestopim prag Akademije, me napolni s sladkimi spomini, zidovi ostajajo enaki, le nekateri obrazi so se spremenili.
Na pot do tu, kjer se nahajam sedaj, so me premaknili mnogi. Ko tako razmišljam, kdo vse, bi bilo težko izbrati le nekaj njih. Družina, prijatelji, sošolci, sodelavci, znanci, celo neznanci. Želela bi izpostaviti prednike, saj me spremljajo od prvega dne. Pa tudi ostale preminule, ki me navdihujejo s svojimi zgodbami, izdelki, modrostmi.
Tvoja dela so velikokrat organska, iz podob je čutiti povezanost s predniki, z življenjem samim. Rojstvo, prebujanje, narava, ženska, družina … Zakaj so ti prav te teme blizu? Kaj z njimi sporočaš?
Vse to nas gradi. Izhajam iz intuicije in sanje so zame svete. Tako kot predniki in vera v ljubezen — mati naravo. Naravni cikel poteka v krogu, tudi naše življenje je na nek način krožno — letni časi, luna, sonce in planeti, zemlja, vesolje … To so večne teme preizpraševanja, obstoja, rasti.
Nikoli nisem imela namena sporočati, le predajati tisto, kar meni odpira dušo. Smo pa vsi ljudje del narave, zato čutimo podobno in se nas dotaknejo podobne stvari.
Materiali, izražanje, načini, barve. Kako jih izbiraš? Kateri likovni elementi so ti blizu? Se skozi čas spreminjajo?
Včasih me prešine misel, ideja in ji sledim. Obožujem živo linijo, risbo, rahlo prehajanje svetlega v temno ali barvnega gradienta, praznine, ki napolni prostor, kaosa, ki umiri.
Tako se vse gradi. Materiale pograbim, kar mi pride pod roko, včasih pepel, ki je ostal v ognjišču, in je to barva, s katero slikam. Izbira materiala, načina in barve poteka kot ples, avtentično gibanje. Prepustim se momentu, počutju in želji, da se izpolni, intuicija pa krmari po ustvarjalnem morju. Uživam ob performansih, ko te ljudje napolnijo z ustvarjalno energijo in imaš občutek, da lebdiš.
Prostor. Kaj pomeni zate prostor? Kako posegaš vanj, če govorimo o scenografiji, o umetniškem vzgibu spreminjanja prostora? Kako ga uporabiš, če je likovni? Kaj pa prostori Življenja? Duhovni prostori?
Prostor oblikuje mene in jaz oblikujem prostor. Prevzame me, s prostorom se spreminjam. Prostor lahko nudi dom, varno zatočišče, je pa tudi izziv za ustvarjanje.
Najprej si ga ogledam, pretaknem vsak kot, da ga bolje spoznam, pa naj bo dvorišče sredi mesta, izba, park, kamp, gozdna jasa, gledališče, kulturni dom, muzej, galerija ali športna dvorana — vsak ponuja dobre in slabe priložnosti za preoblikovanje. Sledi brainstorming, saj največkrat delamo sceno v skupini, skupaj razmišljamo o možnostih. Nato sledi izvedba, ko vsak doda svoje. Prostor poskušamo nadgraditi in se mu prilagoditi, nadaljevati že obstoječo podobo.
Prostori življenja, duhovni prostori, se vsak dan postavljajo na novo. Trenutki so lahko večni in eno obdobje je lahko le moment. V zadnjem času vedno bolj prakticiram ‘živeti za trenutek’, ki me izpolnjuje. Pričakovanja utišam, vdihnem, izdihnem. In grem naprej.
Si Velenjčanka, ki je v času študija živela v Ljubljani, nato si se preselila v Maribor, pa se vrnila v svoje domače mesto. Kako so nate vplivali ti prostori? V čem so si mesta podobna, v čem različna, če jih pogledaš iz vidika ustvarjalke?
Ja, Velenjčanka. Iz Velenja izhajajo moje korenine in zdaj že štiri leta tudi poganjam, dobesedno, na rodni grudi, na Smoliji, uro hoda od centra Velenja. Tu sta moj mir in ljubezen, tu imam atelje, vrt in sadovnjak, hiško, tu je moj dom, vendar pa ne edini. Rada se vračam v mesta, ker tam življenje diha drugače.
V Ljubljani sem začela ustvarjanje in življenje na svojem. Odkrivanje, raziskovanje oblik, teles, barv, letnih časov v mestu, materialov, tehnik, ljubezni. Takrat smo se še imeli za nesmrtne.
Študijskemu izletu v Porto (Portugalska) je sledil kratek obisk v Velenju, vendar sem po dveh tednih spakirala in šla ‘za’ Maribor. Pravljičnih sedem let sem potovala po ulicah, parkih in gozdovih mesta, kjer me je srečala ljubezen. Imela sem svoj atelje v Pekarni, spoznala MARS (Zavod MARS Maribor) in začela poučevati, delala sem na Doživljajskem igrišču … V Mariboru še vedno soustvarjam festivale, ART KAMP, Vilinsko mesto, tam (tu) so moji prijatelji, moje prijateljice.
V mariborskem parku smo leta 2010 prvič postavili Pot prebujanja čutov, po kateri smo vodili ljudi zaprtih oči po poti čutenja in občutkov. In ta zgodba je živa še danes, večkrat si nadane novo podobo, a sporočilo ostaja enako.
Prostor, kjer živiš nekaj časa in ti predstavlja dom, te poosebi in ti poosebiš njega. Spojiš se z ritmom, prisluhneš govorici, okolje vpliva na tvoj ustvarjalni proces, kar vidiš in doživiš, to se pozna na umetniškem delu.
Umetnica in pedagoginja. Na koga prenašaš svoja znanja, vedenja? Kaj te pri tem navdušuje? Ali zdaj kot mlada mama drugače gledaš, vidiš otroke kot ustvarjalce?
Od nekdaj me navdihujejo otroci, njihovo prvinsko gibanje in izražanje. Sedaj imam edinstveno priložnost opazovati mlado človeško naravo od blizu. Pravi čudež. Moje življenje se je v zadnjih dveh letih, odkar je tu Kalina, spremenilo. Vsak dan se učiva druga od druge. Z največjim veseljem jo gledam, ko sama raziskuje, preučuje in se igra na vrtu, v gozdu ali v hiši. Ustvarjanje je v vsakem izmed nas, največji raziskovalci pa so tisti, ki se tega poslužujejo ves čas, v kakršnikoli obliki ali delu.
Nekaj let sem bila zaposlena na Doživljajskem igrišču. Tam sem prejela uvid v doživljajsko pedagogiko, ki mi je pisana na kožo. Poskušam jo vključiti na vsa področja v življenju.
Likovno izražanje je najbrž tvoja prva strast. Katere pa so še druge umetnosti, ki te spremljajo v življenju? Kaj počneš v prostem času?
Življenje samo ti postavi na pot preizkušnje in prepreke, ki se včasih izkažejo za rodovitne. Narava mi je podarila spretnost ročnih veščin in skozi leta sem ustvarila pretanjen način opazovanja narave. Nekaj je v človeku, nekaj pa ti da okolica. Mene je preoblikovala skozi procese ustvarjanja na festivalih, kulturnih dogodkih, delavnicah, na domačem pragu, v naravi.
Dolgo nisem slikala, ker nisem imela pravega prostora in dovolj časa, da bi se lahko temu posvetila. Projekt sledi projektu, scenografija, oblikovanje, ilustracija, performansi in lajfpaintingi … Ples in glasba me kličeta k izražanju in ko se umetnosti med sabo prepletajo, se kažejo v čudoviti luči. Preplet podobe, zvoka in giba, sobivanje slike, glasbe in plesa … če se to zgodi na festivalih, kot sta ART KAMP ali SUMO, pod milim nebom v najboljši družbi, je ‘slika’ popolna.
Prosti čas namenjam kontemplaciji, rekreaciji telesa in duha, prebiranju knjig, vrtnarjenju, kulinariki, kurjenju ognja, prepevanju in igranju, raziskovanju na sprehodih po gozdovih, parkih in mestih, druženju s prijatelji.
Kaj pa Ljubezen?
‘’Ustvarjati, ljubiti se.’’ Ljubezen je največja ustvarjalna energija in ko ljubiš, si nesmrten. Zaradi ljubezni nastajajo največje umetnine. Ljubezen je večna, ljubezen je zame vera. Hvaležna sem za vse ljubezni v življenju. Ljubezen je navečje darilo, ki ga lahko nekomu podariš. Tudi sebi.
Hvala za čudovito razkrivanje tvojih svetov, Alja. Da si. Da daješ.
Z Aljo Krofl sta se pogovarjali Vojka Miklavc in Irena Pamič. Venere z Marsa
