Pokličite nas na 031 721 815 ali nam pišite na info@marsmaribor.org

Tatjana Pregl Kobe

Tatjana Pregl Kobe

Tatjana Pregl Kobe

Sprašuje: Irena Pamič
Odgovarja: Tatjana Pregl Kobe

Vaša profesionalna usmerjenost je, sočasno s pisanjem poezije, tudi vaš hobi. Kot umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka delujete že vrsto let in to počnete s srcem in dušo. Kako to?

 

Imela sem srečo, da sem lahko študirala umetnostno zgodovino in primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, za kar sem še danes hvaležna svojim staršem, saj obe smeri študija v tistih časih nista bili ravno najbolj perspektivni. Poleg tega sem imela odlične profesorje, kmalu sem pričela tudi s postavljanjem manjših in večjih razstav (med katerimi je še danes nepresežena razstava več kot tisočih originalnih ilustracij v ljubljanski Jakopičevi galeriji, na osnovi katere je nastala leta 1980 moja obsežna knjiga Slovenska knjižna ilustracija), ter se kmalu (med prvimi v Sloveniji) tudi odločila za samostojni poklic kulturne ustvarjalke. Poklicno se še vedno ukvarjam z vizualno umetnostjo, bolj s sočasno umetniško produkcijo kot z umetnostno zgodovino, z likovno in (občasno tudi) literarno kritiko, pišem poezijo in prozo za otroke in mladino, moja posebna ljubezen pa je namenjena poeziji.

 

Veliko (in rada) berem. Berem literaturo za otroke in mladostnike, ker je eno moji osnovnih področij raziskovanja vizualne umetnosti (ilustracija) vezano na tovrstno literaturo. Pogosto berem izbrano poezijo, tako v revijah, kjer objavljam tudi svoje pesmi, kot v drugih revijah in pesniških zbirkah. Redno berem, seveda, tudi strokovno literaturo, brez katere kot strokovnjakinja na svojem področju ne morem delovati. A več kot bereš, boj se zavedaš, da je neskončna množica vsega. Veš, da je vseh napisanih zamisli za toliko knjig, kot jih vseh nikoli ni mogoče prebrati. Ugotoviš, da je bilo vse že neštetokrat povedano, pa vendar … Vsako umetniško delo stremi po tem, da bi bilo drugačno. Neponovljivo. Stremi k vedno novim zgodbam, čeprav so vse ujete v en sam krog življenja.

 

Vloga gledalca, opazovalca, sprejemnika umetnosti, uživalca in na koncu tudi odjemalca umetnosti?

 

Zelo pomembna je osnovna vzgoja bodočega gledalca, opazovalca, sprejemnika umetnosti, uživalca in na koncu tudi odjemalca umetnosti. Če začnemo na začetku, na najbolj rani in za vse novo najbolj dojemljivi dobi človeka, v otroštvu. Več poudarka na spoznavanju in pojmovanju umetnosti bi morali imeti že v šoli – in to ves čas šolanja, vsaj do zaključka srednje šole. V vrtcih, kolikor poznam vzgojni program za predšolske otroke v varstvu, je poudarek na spoznavanju z različnimi oblikami umetnosti, še posebej likovnimi in literarnimi, sorazmerno večji. V času osnovnošolskega izobraževanja to vrzel deloma pokriva Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD), vsako leto ima razpis za najbolj kulturno šolo v Sloveniji. Veliko na tem področju naredijo tudi različne ustvarjalne delavnice, nanje občasno vabijo tudi v muzejih in galerijah. Resda JSKD kot vladna organizacija, ki je bila ustanovljena z namenom ohraniti mrežo več kot 2200 kulturnih društev v Sloveniji, pozitivno deluje na tem področju, a bolj na delovanju kot na resničnem spoznavanju kulturnih dobrin. Po Sloveniji se delavnic (likovnih in literarnih) udeležuje mnogo odraslih ljubiteljev umetnosti, a na ljubiteljskem nivoju: na delavnicah, kjer se ljubiteljsko seznanjajo s predmetom svojega zanimanja (slikarstvom, kiparstvom, grafiko, poezijo in drugimi oblikami literature) ali na srečanjih (likovnih kolonijah) kot ljubiteljski ustvarjalci. Ljubiteljski likovni ustvarjalci, ki niso člani Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, imajo celo svoje društvo.

Mnogo, a daleč od večine, je (tudi pri nas) opazovalcev in uživalcev umetnosti, ki intuitivno sprejemajo umetnost, hodijo v galerije in muzeje, ne da bi bili ob tem vodeni. Veliko vlogo na tem področju lahko odigrajo prav MARSovi umetniško neformalni izobraževalni programi na področju vizualnih in novomedijskih umetnosti.

 

Kako se ogledovanje umetniških del usidra (s pozitivnim ali negativnim prizvokom) v nas, v naša življenja?

 

Osnovna je vzgoja bodočega prejemnika in občudovalca umetnosti. Tu igrajo veliko vlogo tako starši kot vzgojitelji v vrtcih pri prvem soočenju s slikanicami, ki nosijo tako besedno kot vizualno soočenje z umetnostjo – in ne le vzgojno. Ilustracija za otroke in mladino – kot pomemben segment vizualne umetnosti –  je slikovna govorica, ki soustvarja človekovo zavest, odločilno vpliva na bralčev psihični razvoj in ima odgovorno vzgojno-izobraževalno (in ne moralizirajočo) vlogo. Mladim bralcem v industrializiranih deželah prav ilustrirana knjiga večinoma predstavlja tudi prvo srečanje z vizualnim umetniškim izrazom. V svetu, nasičenem s podobami dvomljive umetniške vrednosti, ki jih posredujejo sodobni komunikacijski mediji, je za mlade in dovzetne otroške duše izredno dragocena priložnost stika z visoko kvalitetnimi ilustriranimi knjigami. So zaklad, ki ga otroci kasneje vse življenje nosijo s seboj. Tudi starejšim otrokom in mladostnikom v najstniških letih razsvetlijo marsikatera vprašanja, kar je pomemben pedagoško usmerjevalni vidik, ki mu sledi tudi MARS. V tem kontekstu se je treba zavedati, da ilustracija pri nas ni (!) spregledano področje vizualne umetnosti. Je vrhunska ustvarjalna igra, ki se dogaja na križišču med dvema različnima sistemoma sporazumevanja, med verbalnim in vizualnim ter ju povezuje v eno umetniško celoto. Ilustracija namreč besedila prevaja v podobe, a tudi sama zase predstavlja vrhunsko umetnino. Spremlja nove likovne rešitve, saj ilustratorji ves čas prenavljajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij. Slovenska knjižna ilustracija je zelo raznolika in inovativna, ima pa tudi odgovorno vzgojno in izobraževalno vlogo, še posebej v času, ki na avtocesti informacij drvi mimo nas. Praznino morda vidimo mi, ki nismo odrasli ob nenehnih sintetičnih dražljajih, ki bi sevali v nas iz napravic, ki so postale del naših dlani. Praznine nove generacije ne vidijo. Zanje je to del sveta, kakšnega živijo in kakršnega poznajo, zato je ta likovna zvrst vse bolj pomembna za vzgojo mladih generacij. In prav zato je tudi prav, da MARS skozi svoje projekte predstavlja tudi vse tiste avtorje, ki z ilustracijo širijo domišljijska polja najmlajših bralcev – bodočih sprejemnikov vizualne (in tudi drugih) umetnosti.

 

Ali obstajajo različne vrste gledalcev in sprejemnikov umetnosti?

 

Seveda! So takšni, ki (ne glede na starost) hlepijo po novih in novih doživetjih umetniških del, in tisti, ki jim je to željo po nujnosti sobivanja z umetnostjo treba še privzgojiti, da postane (tudi zanje nujna) potreba po konzumiranju katerekoli izmed njenih različic.

 

So pri pogovorih o umetnosti relevantna tudi mnenja o občutjih, ki spremljajo gledalčevo dojemanje umetniških del?

 

Vsekakor. Če se nekdo odloča med dvema deloma, ki bi ju imel doma na steni, kjer bi bil vsak trenutek v stiku z njim, je važnejši njegov odnos do umetniškega dela kot njegova cena. Tega me je (ne glede na moj študij zgodovine umetnosti – ali pa prav zato!) naučila moja mama: »To je slika, ki bi jo imela v dnevni sobi, ki me, ne glede na naložbo, v umetniškem in emocionalnem smislu zadovoljuje.« Zato pogosto tudi sama (intimno) delim umetniška dela na tista, ki bi jih imela v svoji dnevni sobi, in ona druga, ne glede na njihovo vrhunskost. Seveda s pripombo, da pri strokovnih besedilih tega argumenta seveda ne upoštevam! 

 

Se nakup umetniških del prilagaja mnenju, da naj bi kupec upošteval svoj odnos do dela ali naj bi pomenil naložbo?

 

Umetnost se tudi danes še vedno uvršča med prestiž, ki si ga kot nakup le redki lahko privoščijo. Iz ekonomskega vidika umetnost predstavlja produkt, ki ga je možno kupiti in prodajati. To pomeni, da je nekaj, kar je naredila določena oseba, uporabljala pa naj bi ga druga oseba, ki ni ničesar prispevala k tej umetnini, produkt. Število tovrstnih umetniških produktov, ki jih je možno kupiti in prodajati, se je izdatno povečalo. Pri nas in v svetu. A če gledamo na umetnost kot na investicijo (kar so pogosta vprašanja v laičnih in strokovnih pogovorih o konzumiranju umetnosti), se le-ta v bistvu ne splača. Glede na raziskave se praviloma za polovico slabše obrestuje kot druge investicije. To pojasnjuje, zakaj (tudi) malo število zelo premožnih ljudi kupuje umetnine.

Trga umetnin pri nas ni, so le galerije, ki se ukvarjajo s prodajo umetniških produktov. V svetu pa trg umetnin ustvarjajo galeristi. In trgovci, ki vplivajo na kariero umetnika. Ali pa za to poskrbi umetnik sam. Recimo – eden že od 90-ih let najbolj kontroverznih umetnikov Damien Hirst, ki je leta 1995 prejel prestižno Turnerjevo nagrado. Med njegova najbolj znana dela med drugim spadajo iz platine izdelana človeška lobanja v naravni velikosti, okrašena z 8601 diamantom, pa tudi instalacije morskega psa, krave, ovce in ribe v formaldehidu ali serije slik z metulji. Ta angleški umetnik je – to je še posebej zanimivo za pogovore o današnjem vrednotenju umetnosti v svetu – tudi podjetnik in zbiralec umetnin, pa tudi tretji živeči britanski umetnik, ki mu je uspelo prodati umetniško delo za več kot milijon funtov. No, in kje je tu mnenje stroke? Kdo je tisti, ki, ne glede na vsebino in umetniški izraz dela, določa, kaj je umetnost in kaj ni? Kajti, tu je razmišljanje o tem, ali je to umetniško delo, ki bi ga imel v dnevni sobi primerno ali ne, popolnoma irelevantno. Ampak! Je pa idealen izziv kakšnemu izmed pogovorov o umetnosti! Kajti Hirst umetniško srenjo že od nekdaj razdvaja: medtem ko so privrženci navdušeni nad njegovo drznostjo, nasprotniki trdijo, da Hirstova dela temeljijo na senzacionalizmu in da so prazna. Očitajo mu tudi, da svojih instalacij ne ustvarja sam, temveč mu pri tem pomaga skupina umetnikov. Vse to pa so teme, ki so v preizpraševanju (tudi) o vlogi sprejemnika umetnosti iz različnih vidikov izjemno zanimive.

 

Ali so širša poznanja umetniških vej in njene ekstremne različice v sodobni umetnosti zanimive za današnjega sprejemnika umetnosti?

 

Če zanemarimo možnosti nakupa ekstremno dragih umetnin, katerih cene krojijo današnji galerijski, kuratorski in umetniški lobiji v svetu, je za pravo za vrednotenje katerikoli umetnosti (in posamične umetnine) še vedno pomemben odmik najmanj petdesetih let, vsaj tako je od nekdaj veljalo. Šele čas pokaže, kaj je na situ različnih -izmov in njihovih stranskih vej obstalo. V tem kontekstu je bila tudi novomedijska umetnost izvzeta iz večine umetnostnozgodovinskih pregledov druge polovice dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Zato so pogovori ne le o sočasni, temveč tudi v minulih časih ustvarjeni umetnosti zelo dragoceni.

Zanimivo bi bilo v pogovorih MARSa obnoviti prvotni namen serije razstav, ki jih leta 1954 začel pripravljati Svet Evrope z namenom, da bi dokazali temeljno enotnost evropske umetnosti in tako okrepili pojem pripadnosti obsežni evropski kulturi, ki presega ozka nacionalna čustva. Prve razstave o zgodovini evropske umetnosti, ki so potekale med leti 1954 in 1960, so v kronološkem zaporedju predstavile več stilnih obdobij od 15. stoletja do zgodnjega 20. stoletja. Sledila so še druga pomembna obdobja, predvsem srednji vek, s katerimi so razstave zaokrožile pregled zgodovine evropske umetnosti. V poznih 80-tih in 90-tih letih prejšnjega stoletja, ki sovpadajo s pomembnimi vprašanji evropske družbe, so razstave predstavljale močan vpliv med družbo in umetnostjo vključno z njeno močjo pod evropskimi diktatorji med leti 1930 in 1945. Ampak! Tovrstne razstave predstavljajo več kot le razstavljanje izjemnih umetniških del. Spodbujajo sodelovanje med poznavalci in muzeji, inovativnost v pogledih na vrednotenje umetniških del, poleg proučevanja in vrednotenja umetnosti pa tudi izmenjavo mnenj. Prizadevanj. V razpoznavanju evropskih zgodovinskih vezi z drugimi kulturami in celinami pa tudi novih zanimivih razstav, raziskav in ocen. In vedno dragocenih pogovorov. 

 

Umetnost v vseh svojih oblikah pomembno vpliva na identiteto ljudi?

 

Seveda, nekaterim je njeno razumevanje samoumevno, za nekatere je danost, drugi se z njo seznanjajo, nekateri je nikoli ne sprejmejo, dojamejo. Recimo v Italiji in Grčiji (in ne le tam, se razume) je umetnost vtkana na podlagi zgodovinskega spomina v DNK ljudem, če se tega zavedajo ali ne. Tudi v katerihkoli drugih okoljih, kjer se posamezniki ukvarjajo z umetnostjo, je njihovim potomcem spoznanje in dojemanje umetnosti bližje kot drugim, pa če se kasneje z njo ukvarjajo ali ne. Vsem drugim, ki čutijo, da je (katerakoli) umetnost pomembna za izpolnitev lastne identitete ne glede na to, če se s katerokoli vejo umetnosti ukvarjajo ali ne, je pomembna vsaka možnost, ko lahko o njej razpravljajo, se v krogu strokovnjakov ali somišljenikov preisprašujejo o njeni pomembnosti, poslanstvu.

 

Kako pomembna je vizualna komunikacija in ali jo lahko urimo z opazovanjem umetniških del in s pogovorom o njej?

 

Do začetka lanskega leta smo z letali lahko kadarkoli dospeli na vse konce sveta, le v nekaj urah smo lahko prišli na različne svetovne sejme umetnosti, na bienalne razstave od Benetk in Berlina do Dunaja in Bratislave, ali si ogledovali umetniške znamenitosti jordanske Petre, Istanbula, Moskve in Pekinga. Samoumevno smo se gibali povsod, si ogledali svetlobni spektakel v Las Vegasu, bili očarani nad newyorškimi megalomanskimi nebotičniki, si ogledali vsa mogoča očarljiva čuda narave in množico dosežkov, ki jih je ustvaril človek. Najbolj obiskan muzej, Tate v Londonu, je vsako leto odprl svoja vrata štirim (!) milijonom obiskovalcev, newyorški MOMA 2,6 milijonom obiskovalcev, George Pompidou v Parizu 2,5 milijonom obiskovalcev in Goggenheim v New Yorku 900.000 obiskovalcem. Cel svet se je (tudi na področju vizualne umetnosti) zdel dosegljiv. Za gledalce, opazovalce in uživalce umetnosti so bila povsod odprta vrata. In ne le to. Na lokalni ravni so muzeji in galerije poskušali v svoj program ujeti zanimive, univerzalne tematske teme. Poskušali so privabiti obiskovalce s številnimi atraktivnimi programi (kavarne, restavracije, muzejske trgovine …), ki so bili namenjeni (tudi) zabavi občinstva. Sicer je obstajala nevarnost, da se bo s tako atraktivnimi načini privabljanja ljudi umetnost vse bolj približala komercialnemu ugodju uporabnikov, a večinoma je vendarle vplivala na širšo ozaveščenost gledalcev. Cel svet je obstajal zato, da je bil vse bolj opažen in z vizualno komunikacijo vse bolj viden.

 

Je sprejemanje umetnosti pomemben element družbe?

 

Moralo bi biti. Tudi sodobne! Ne glede na katerokoli politično usmeritev.

 

Današnji čas in umetnost?

 

Če smo doslej kot samoumevno sprejemali to, da cel svet lahko gleda iz naslonjača človeka, ki hodi po luni, ali je navzoč na vseh velikih svetovnih športnih dogodkih, se vse bolj navajamo tudi na to, da konzumiramo tudi umetniške dogodke preko televizijskega medija in preko svetovnega spleta na računalniških ekranih. Danes, ko je v času pandemije zaradi virusa covid-19 osvetljevanje umetnosti in soočenje z umetniškimi deli možno skoraj izključno preko TV in spleta, postajajo pogovori o (tudi o vizualni) umetnosti vse bolj nujni. Tudi o tem, kako se novi mediji vpletajo v umetniške prakse. V živo preko zooma, kasneje (znova) v pogovorih s strokovnjaki na tem področju in obiskovalci, zainteresiranimi sprejemniki umetnosti. Kar je, kot razumem, tudi eno osnovnih vodil delovanja MARSovega vizualnega laboratorija.

 

Umetnost v času covid-19? Je njeno spremljanje možno, sprejemanje omogočeno?

 

Kultura in vsi (samo)zaposleni v njej so med glavnimi žrtvami epidemije oziroma ukrepov za omejitev širjenja okužbe. Kulturne ustanove so (spet) zaprte že skoraj dva meseca, prav tako galerije, zaradi ugasnjenega družbenega življenja kulturne prireditve (vključno z aktivnostmi MARSa) živijo le še v spominih in na svetovnem spletu. A z dobro voljo in optimizmom se da marsikaj vendarle uresničiti, če ne realno, pa virtualno. Najslabše bi se bilo kar umakniti in reči, saj se ničesar ne da. Kakšno srečo imamo, da živimo v času, ko nam je današnja razvita tehnologija lahko v pomoč! Predstavljajmo si le, kako bi preživljali pandemijo le pol stoletja nazaj?! Seveda se že zdaj veselim časa, ko se bomo lahko znova družili in tudi nove MARSove projekte vizualnega laboratorija izpeljali v živo. Hkrati pa smo vsi lahko hvaležni za novo izkušnjo, da lahko svoje znanje skupaj posredujemo na tako različne načine (video, virtualne razstave, zapisi na spletu, zoom …) gledalcem, opazovalcem in sprejemnikom umetnosti ter tako uspešno zaključimo (tudi ta) letošnji projekt o vlogi sprejemnika umetnosti iz različnih vidikov.

 

V osami, ki jo zahteva čas izoliranosti zaradi epidemije, se bolj kot kdaj se zaveš sebe. In tudi tega, da je vsaka oseba edinstvena, posebna in že zaradi tega drugačna od drugih. In lahko, da tudi zaradi tega drugače razmišljaš o umetnosti, umetnikih. Morda imajo nekateri ljudje več poguma, optimizma in energije, drugi so bolj zadržani in plašni. Vendar, spoznaš, da to ni nekaj, zaradi česar naj bi se človek počutil drugačnega, to postane umetnik s tem, da razkrije svoja najintimnejše bistvo, svoje strahove, želje, hrepenenja, vse, kar ga dela takšnega, kakršen v bistvu je. Povedati to na svoj izčiščen način, je osnova vsake poetike.

 

V Bohinju, 29. december 2020

0 Comments

Leave a reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

18 − eleven =